Yosemite

Ogledu Stanfordske univerze je sledila pot proti Mercedu, kjer smo prespali, naslednji dan pa nadaljevali pot proti narodnemu parku Yosemite. Park je tretji najstarejši park v ZDA in ga letno obišče več kot 3 milijone obiskovalcev. Na tem območju so 4 tisočletja živeli domorodci Ahwahneechee, ki so jih od tu pregnali rudarji v obdobju zlate mrzlice v 19. stoletju.

Naša prva postaja je bila Mariposa Grove, ki je znana predvsem po velikih sekvojah. Nekateri ohranjeni primerki teh dreves so stari tudi 2000 let, njihovo mogočnost pa lahko podpremo še s podatkom, da se požari tu pojavljajo vsakih 5 do 20 let. Na krožni poti smo videli nekaj podrtih in ožganih dreves, ki so jih namenoma pustili tu na ogled obiskovalcem. Pot smo nadaljevali proti Yosemite Valley, znamenit pogled nanjo smo lahko občudovali pri Tunnel Viewu. Od tu se ponuja tudi razgled na Bridalveil Fall, ki nas je malo kasneje bolj ali manj prijetno ohladil, našo foto-video oprema pa je tu uspešno prestala test vodoodpornosti. Pri Swinging Bridgu smo naredili daljši postanek za kosilo. Nekateri smo si namočili noge v ledeni vodi, od koder se je ponujal najlepši razgled na Yosemite Falls, drugim pa je veter izkrivljal načrtovane tirnice frizbija na sicer idealnem zelenem travniku. Odločili smo se, da je Tivoli primernejši kraj za podajanje frizbija in naš čas raje izkoristili za ogled jezera

Mirror Lake. Kot že ime pove, se površina jezera obnaša kot zrcalo, kar smo izkoristili za skupinsko fotografijo. Prišel je večer in park, po ogledu katerega Švica deluje kot učilnica za njegovo graditev, smo morali zapustiti. Kljub večmesečnem planiranju, se je načrtovana pot po cesti 120 končala po parih kilometrih, saj je le-ta sezonsko zaprta med novembrom in majem. Naredili smo nov načrt poti in se odpravili proti jugu v smeri puščave Mojave.

Naslednji dan smo vstali navsezgodaj, saj nas je čakala dolga pot. Morali smo namreč obiti Sierro Nevado in se približati Dolini smrti, ki je na sporedu jutri. Na poti smo se zapeljali po Musical Roadu, pojoči cesti. V cesto so vrezane zareze in ko zapelješ čez nje, slišiš uverturo iz opere William Tell. Pojav nas je tako navdušil, da smo se po cesti zapeljali kar trikrat. Nato smo se odpravili proti mestu duhov, Calicu. Mesto, ki je doživelo svoj vrhunec proti koncu 19. stoletja, je danes obnovljeno in ponuja dober vpogled v življenje v takratnem času. Vidimo lahko mestno hišo, šerifov urad, gostilno, šolo in rudnike, kjer so pridobivali srebro, zaradi katerega se je mesto sploh razvilo.