LOTP – extended version

Zjutraj smo se zbudli slabe volje. Jutro po deževnem dnevu je bilo namreč obačno, mi pa smo si nameravali ogledati Antelope Canyon, kanjon, ki v jutranjih urah zaživi v različnih barvah. K sreči se je o 9ih prikazalo sonce in odpravili smo se na ogled. Kanjon je iz dveh delov, Upper in Lower, nahaja pa se na ozemlju indijanskega plemena Navajo, zato je cena kar zasoljena. Odločili smo se za cenejšo verzijo in kupili voden ogled za Lower Antelope Canyon.

Kanjon je v zemljo izklesala voda, s površja pa ni viden. Vanj vodijo ozke stopnice, sam kanjon pa ni veliko širši. Pot skozi kanjon je večinoma dovolj široka le za eno osebo, redkokrat pa se razširi v manjšo sobano. Ob vstopu v kanjon nas je pričakal čudovit pogled. Stene kanjona so lepo zaobljene in gladke, spominjajo na sipine, ob sončni svetlobi pa zažarijo v oranžni barvi. Še lepše kot dejanski pogled pa so bile fotografije, posnete s fotoaparatom. Pravo lekcijo iz fotografiranja pa nam je dal naš sicer zelo nezgovorni vodič. Kljub gangsterski opravi se je izkazal za pravega mojstra fotografije. Poznal je vse kotičke, od koder lahko posnameš najboljše fotografije, in tudi nastavitve vseh možnih fotografskih naprav, s katerimi smo dobili posnetke, primerljive z rezultati Google searcha. Eno urni ogled se je hitro iztekel in odšli smo proti zadnjem parku na našem potovanju – Grand Canyonu.

Kmalu po našem odhodu se je pooblačilo in tudi ob prihodu v Grand Canyon nam vreme ni bilo naklonjeno. Zunaj je bril mrzel veter, vidljivost je bila slaba, na naše presenečenje je celo snežilo. Obiskali smo si le dve razgledni točki in geološki muzej. Klub temu da se je proti koncu našega obiska zjasnilo, smo odšli kar malo razočarani.
Naslednje jutro nas je čakala pot proti Las Vegasu ter postanek v Hoover Damu. Hoover Dam je jez, ki so ga zgradili, da bi lažje uravnavali tok reke Colorado. To je pomembno predvsem za namakanje polj v okoliških državah, pridobivanje energije pa je le bonus. Razdelitev vode in energije je bila tudi pomembna prepreka pri izgradnji jeza. Zaplete je rešil Herbert Hoover, po katerem je jez nato tudi dobil ime.

Ob prihodu na jez nas je razveselilo toplo vreme, malo manj pa naš vodič, ki je v nerazumljivi angleščini vodil našo skupino po jezu. Kljub temu smo uspeli razbrati, da so jez gradili zelo hitro, dokončali so ga v petih letih, 2 leti pred rokom. Delavci so delali v treh izmenah, letno pa so imeli le dva dni dopusta. Kljub takratni krizi v ZDA je bila plača visoka – 4$ na dan, zato z najemanjem delavcev kljub slabim delovnim pogojem ni bilo težav. Tako so ob stavki skupine delavcev vse odpustili in naslednji dan najeli nove. Nekatere izmed njih so bili celo prejšnji dan odpuščeni, ki pa so si obrili glave in spremenili izgled.

17 generatorjev proizvaja 2GW moči, za pretvorbo energije padajoče vode v energijo vrteče se osi pa so uporabljene Francisove turbine. Os turbine je togo povezana z rotorjem turbine sinhronskega. Za lastne potrebe imajo inštalirana še dva generatorja, ki ju poganjata peltonovi turbini. Hitrost vode pred vstopom v turbine je 140 km/h. Povprečna letna proizvodnja energije je 4,2 TWh. Voda priteka na turbine preko štirih dovodnih stolpov. V primeru prevelikega vodostaja imajo speljane tudi obhodne tunele preko katerih speljejo vodo katere ne morejo koristno izkoristiti oziroma bi lahko ogrozila samo elektrarno. Takšnih primerov naj bi bilo vsako leto manj, saj raste število prebivalstva in z njo poraba po tekoči vodi.