LOTP: The two parks

Na območju zveze države Utah narodnih parkov kar mrgoli in težko je izbrati strategijo ogledov. Vsak park ponuja nešteto pohodniških poti in možnosti kampiranja. Poti so različno dolge in zahtevne, so pa vse lepo označene in urejene. Kljub varstvu narave je do veliko točk možno dostopati tudi z avtomobilom. Odločili smo se, da si bomo ogledali čim več parkov, njihove najznamenitejše točke, žal pa smo se zaradi pomanjkanja časa morali odpovedati pretiranemu hikingu. Vseeno smo si v vsakem parku vzeli čas za ogled vsaj ene pohodniške točke in si pretegnili noge po dolgi vožnji.

Prvi park na meniju je Zion National park. Park je soteska, ki jo je izdolbla reka Virgin in je med najbolj obiskanimi parki v ZDA. Letno ga obišče 3 milijone turistov in tudi plezalcev, ki uživajo v plezanju po naravnih stenah. Velikosti države primerno je velik tudi sam park. Zato je organiziran minibus, ki se na krožni poti ustavlja ob zanimivih točkah, ena krožna vožnja pa traja približno 80 minut.

Ogledali smo si najbolj oddaljeno točko, kjer nas pot ob reki popelje bližje proti izviru same reke. Družbo so nam poleg turistov delale tudi veverice, ki se ljudi prav nič ne bojijo.

Naslednja destinacija ta dan je bil Bryce Canyon. Kot pravi turisti smo avtocesto zamenjali za lokalno ter se zapeljali po slikoviti cestici ob Zion parku, nato pa zavili na še slikovitejšo Route 12. Tu nas je pričakal Red Canyon, ki se je imenu primerno bohotil v rdeči barvi, kmalu pa je sledil še Bryce Canyon. Ob našem prihodu je bil informacijski center že zaprt, k sreči pa sta nam prijazna pohodnika dala svoj zemljevid in hitro smo se odpravili na raziskovanje. Osupnila nas je že prva točka, sunrise point. Zagledali smo prizor, ki ga prikaže Google ob iskanju imena Bryce Canyon, a kmalu ugotovili, da nobena slika ne more primerno prikazati takšnega prizora. Kanjon je poln stolpičkov, ki s soncem obsijani kar žarijo v rdeči, oranžni in rumeni barvi, vmes pa se najde še kakšna večja skala, ki kljubuje snegu in vetru na ozkem kamnitem stolpu. Narodni park je na višini čez 2000m in je ponekod še pobeljen s snegom, zato je sledilo tudi obvezno kepanje med člani ekipe. Po grebenu kanjona je speljana cesta, ob kateri so manjše postojanke, ki ponujajo odličen razgled na kanjon. Tako smo videli kanjon še iz drugih smeri in tudi naravni most, ob poti pa kopico srn, ki so se pasle. Ena izmed njih je ob prečkanju ceste celo pogledala levo in desno ter šele nato prečkala cesto. Po sončnem zahodu smo se odpravili v bližnjo vas, kjer smo tudi prenočili. Presenetila nas je zaprta trgovina, ki bi po delovnem času sodeč še morala biti odprta. Hitro smo ugotovili, da smo že zjutraj spremenili časovni pas. K sreči nam je prijazna trgovka vseeno dovolila nakup mleka za naše kosmiče.