Lord of the parks: The fellowship of the park

Tako kot zadnjih nekaj dni, bomo tudi naslednje dni večinoma preživeli v našem tripmobilu. Ameriški narodni parki so znani po svoji lepoti in velikosti, na žalost pa so med njimi tudi velike razdalje. Naši dnevi bodo tako sestavljeni iz zgodnjega vstajanja, dolgih voženj, vmes pa si bomo noge pretegnili v različnih parkih.

Po Yosemitu smo se odpravili proti naslednjem narodnem parku – Dolini smrti. Pot je bila dolga, pokrajina se je kmalu spremenila v puščavo, kljub temu pa smo do vstopa v sam park prevozili še kar nekaj milj. Dolina smrti sicer ni dolina, ampak bolj spominja na ogromno kotlino. Kljub težkim pogojem za življenje, vročini, suši in slanim tlem, je del poraščen s puščavskim grmičevjem. Naš prvi postanek je bil pri Badwater Basin-u, z -86 metri nadmorske višine  najnižji točki puščave. Zunaj je pripekalo sonce in kmalu smo občutili pekel Doline smrti. Ob družbi nekaj 10 turistov smo se sprehodili po slanih tleh, na naše presenečenje pa opazili tudi manjšo mlako vode, po kateri je točka tudi dobila ime. Voda v mlaki je slana, zato je raziskovalčeve mule niso želele piti in tako je nastalo ime Badwater.

V samem parku je veliko razglednih točk in znamenitosti. Vse so dobro označene, parkirišče in poti so urejene. Sprehodili smo se še do naravnega mosta, se zapeljali po Artists Palette, kjer vidimo skale različnih barv in si ogledali Devils golf Course, kjer se je sol sprijela in tvori skupke, velike kot manjše skale. Videli smo tudi prave peščene sipine, ter z razgledne točke Zabriskie Point opazovali prečudovita, naravno izrezljana pobočja. Čeprav bi kdo ob imenu puščava pomislil, da le-ta ne more ponuditi veliko, smo se prepričali, da temu ni tako. Proti večeru smo vstopili v novo zvezno državo – Nevado, od koder bomo nadaljevali naše raziskovanje naravnih lepot ZDA.